smile888

Vrvež po ulicah, trgovinah, cestah… vse povsod se dogaja, klici na gsm kr ne nehajo… Hehehe, nov začetek, nova sezona, nova mrzlica, prvo septembrska (šolska) pol oktobrska (študentska) pol novembrska (dan mrtvih) pol decemberska (novoletno božična)… in tako naprej. 

V poletnih mesecih sem zelo rada kolesarila po stari Ljubljani. Uživala v sončku, vetru, v kavici na vrtovih caffe barčkov. Hmmmmm ta fantastičen umirjen slow mo filing, ko je vse tako ležerno in hepi

A zdej, danes se je, s kolesom, skoraj nemogoče varno peljati po cesti. Oči imam “odprte” kt angora zajc in prežim na vsako morebitno nevarnost, beri mobilno sredstvo (bus, avto, kamion…), ki me bo zrinu s cestišča, ali me bo zbil, ker me ne bo vidu. Odvija se drama, drama, drama…

Pa ljudje kam tako hitite, a sploh živite… sej zgledamo kot mačke, ki lovijo svoj rep

Potem pa dobim ta mejl, ki mi pa pove vse kako-dolg-je-vas-film.wmv!!!

Carpe diem

 pa rečte kar čte

Včeraj sem si ogledala Ognjenega ptiča, ki je pomešan z zgodbo o dobrem Ognjenem ptiču in pravljico o čarovniškem vladarju Kaščeju. Borita se za življenje mladega carjeviča Ivana…. No moram rečt, da mi izvedba ni bila všeč. Carjevič Ivan je po moje imel par kg preveč, tako da so bili skoki in izvedba le-teh slabi, niso bili ne elegantni, ne “lahkotni”, ampak kdo bi pa zameril, če je pa papcati tak fino :)… no ni mi bil všeč. Plesal je kot kamen, še skočil ni, ko je butnil ob tla. Všeč mi je bila princeska, ki je s svojo eleganco in prefinjenostjo popravila in dvignila nivo včerajšnjega baletnega šova. Tudi ognjeni ptič je naredil name zelo dober vtis.

Imela sem občutek, da se v prvi sliki niso kaj preveč potrudili, ker pa nismo ploskali, se je večina baletnikov potrudila in “dala v drug del plesa” veliko več.  Zmotila me je tud glasba, sicer je na začetku pianist sijajno igral in to v živo, bil je resnično fantastičen. Po njegovi mojstrovini sem pričakovala še bolje, vendar sem bila razočarana, saj me je zmotila glasba, ki je bila al slabo posneta ali so pa uporabili posnetek, ki so ga imeli na vajah. Zdelo se je, da je bil posnetek preposlušan že 100x, tko da je bilo ogromno šumov in “prask”, sicer skoraj neslišnih. V zadnjem dejanju je bila pa glasba tako glasna, da je bila rahlo moteča. Mislim povzročila je, da zaradi glasnosti preusmerim pozornost na glasbo in ne balet, ples, zgodbo ….

 Koreografija mi pa ni prikazala vsega kar bi si želela videti, glede na zgodovino zgodbe, ki je bogata in možnosti, da se besede prenesejo v gib je malo morje. Vmes je bilo dosti elementov modern plesa, klasični balet pa so kr malo skrili v ga pustili v prvem delu. Vem, da bi koreografija lahko bila ”bogatejša”, zdela se mi je tko “navadna”.

Od baleta pričakujem navdih v vsaj enem trenutku, delu, …. tukaj pa ni bilo nobenega navdiha, nobenega presenečenja, nobenega wow z moje strani… morda sem pa le preveč kritična.

V gibih lahkih kot svila se preliva lepota, ki bogati nam trenutek življenja… ples… ples je melodija za oči in hrana za dušo

…vedela sem, da je človek sebičen, sam toliko….to si pa nisem predstavljala…. Po stanovanju neki tekam, pospravljam, al neki že počnem, kar ni tako pomembno, ko zazvoni…. presenečena sem, sej ponavadi nihče brez najave ne pride k meni…. ok si mislim, nekdo ki kaj prodaja… Ne, bila je soseda!

V dveh letih od kar živim tu, se je oglasila prvič, in kaj je hotla???

Hotla je, da ji potpišem vlogo, s katero bi bila soudeleženka in povzročiteljica smrti 14 dreves. Le-ta se nahajajo v našem parku pred blokom, oz stolpičem. Vsa šokirana jo še enkrat vprašam “Kaj bi radi naredili?”, ker se mi je zdelo, da sem jo slabo slišala.

“Veste, ta drevesa so že tako visoka in tako tanka, da bi lahko ob močnem vetru razbila okna, zlomijo se lahko, povzročijo ogromno materialno škodo. Pa tudi, da vam po pravici povem (mi pomigne zaupno), moji otroci so elergični na cvetni prah in bi bilo bolje, če teh dreves ne bi bilo. Ampak saj bi posadili manjša, hitro rastoča…” me prepričuje.

Z nejevero v očeh, odprtim “klunom” jo gledam, tko kt, da bi še vedno ne razumela, kaj hoče od mene….  vendar ta moja soseda se ni dala zmesti in je le nadaljevala “…veste ta park je zaradi teh dreves poln vlage in sonce sploh ne prodre skozi! Veliko sosedov je že podpisalo.”

KONČNO se moj dar govora povrne in ji s presenetljivo mirnim glasom rečem “Gospa, verjamem, da je vlaga, da krošnje soncu ne pustijo, da prodre skozi, vendar to še vedno ni pravi razlog, da posekate 14 čudovitih dreves in seveda, če bi želeli sonce, bi kupili stanovanje na zahodni strani bloka, kjer je sonca v izobilju, tu na vzhodni strani ga imamo le do 11 ure zjutraj! Vam moram pa povedati, da vaši otroci niso edini, ki so elergični na cvetni prah, takih otrok in ljudi je ogromno. In če bi vsak posekal vsa drevesa v okolici svojega bloka ali hiše, bi bila naša zemlja že zdavnej “plešasta”. Kar počasi pa itak ratuje. Mislim, vi bi posekali drevesa, zaradi svojih sebičnih razlogov! Pa sej ne morem verjet kaj si mislite. A sploh veste, da drevesa potrebujemo, še posebej v mestu, kjer je itak sama betonska đungla….” sem končala v eni sapi.

Nekaj časa me je nemo gledala, po moje si je mislila, ta že ne bo podpisala, potem pa rekla “Vi ste pa ena od zelenih, kajne!” “sej sem jst tud, zelo rada imam naravo, tud sama sem vsak dan vsaj po eno do dve uri na vrtu…”

Kljub temu, da sem zavrtela z očmi, da sem ji tud pokazala, da ne morem verjet, da je tako “trda” v glavo, mi je ponosno dejala “veste gospodična, drevesa se bodo itak posekala, z vašim ali brez vašega podpisa…”

Vse, kar je bilo rečeno, ji je šlo skozi eno uho not in na drucga pa ven. Vmes se ni nič ustavilo, zato sem se nasmehnila, jo lepo pozdravila in zaprla vrata.

Verjamem, da je človek unikatno bitje, bitje z mnogimi sposobnostmi, vendar si ne morem kaj, da nisem žalostna ob misli, da deluje tako kot tiste žvali (ene kobilce vem, da so take), ki se množijo in v jatah potujejo, na svoji poti popapcajo vse kar jim koristi in ko ni več kar bi lahko izkoristile, se preselijo na drugo območje, kjer se zgodba ponovi.

 smile888

Včeraj sem bila s frendom v kinu in na drinku. Pogovarjala sva se o tisoč in eni stvari, ko je kr naenrkat predlagal, da bi lahko pisala blog. Voila, tu sem in ga pišem. Akcija ! Prav je imel. Všeč mi je, da lahko svoje misli delim z vami.

sMejte se in carpe diem

smile888

Dobrodošel na blog.siol.net. To je tvoja prva objava. Za prvič naj ti bo, ampak zdaj pa začni zares!